Zgodba košarke na Slovenskem ni le niz športnih rezultatov in osvojenih medalj. Je živa dediščina, ki se že desetletja prenaša iz roda v rod. Njen ritem določata odboj žoge in škripanje copat, njeno vsebino pa pišejo mnogotere zgodbe igralk in igralcev, trenerjev, navijačev ter družin, ki so soustvarjali to skupnost. Danes slovenska košarka ponosno stoji na ramenih velikanov preteklosti, medtem ko nove generacije – od mladih upov v šolskih telovadnicah do zvezdnikov v svetovnih ligah – potrjujejo, da dediščina pod košem še zdaleč ni zaključena zgodba, temveč se z vsakim metom na koš piše naprej.

V letu 2025 je Muzej športa pripravil panojsko razstavo z naslovom »Dediščina pod košem«. Ker pa nobena muzejska postavitev ni zaključena zgodba, temveč šele začetek, ki odpira nova vprašanja, smo se odločili stopiti korak dlje. Bogato slovensko košarkarsko zgodovino smo želeli prikazati še bolj otipljivo, zato smo prvotno panojsko razstavo nadgradili in jo obogatili z izjemno predmetno razstavo.

Zgodba, ki se je začela s košarami za breskve

Sodobna košarka se je rodila v zimskih mesecih med letoma 1891 in 1892 kot plod razmisleka in iznajdljivosti kanadsko-ameriškega profesorja telesne vzgoje dr. Jamesa Naismitha, ki je za svoje varovance in mladino nasploh iskal primerno rekreacijo v mrzlih dneh. Prvotna igra, ki jo je skromno poimenoval basket ball, je bila preprosta: dve moštvi sta se pomerili v zbiranju točk, pri čemer sta poskušali žogo spraviti v koš – sprva kar v košare za breskve. Že prva zapisana pravila pa so začrtala temelje igre, kot jo poznamo danes. Igra se je sčasoma razvijala, prilagajala in se razširila po svetu.

Od lokalnih igrišč do svetovnih vrhov

Pomemben del te globalne zgodbe predstavlja tudi dediščina košarke na Slovenskem. Pregovor »Iz malega raste veliko« se pod našimi koši potrjuje na vsakem koraku, saj se je iz predanega dela z mladino in organizacijske vztrajnosti razvila športna zgodba, ki sega daleč prek naših meja.

Po drugi svetovni vojni slovenska košarka ni le rasla znotraj jugoslovanskega prostora, temveč mu je s pionirskimi vizijami trenerjev in igralcev dajala ključne razvojne smernice. Z osamosvojitvijo leta 1991 se je državni okvir spremenil, a znanje, tradicija in strast so ostali neokrnjeni. Nova država je podedovala generacije, vajene velikih tekmovanj in visokih ciljev.

Ko predmeti spregovorijo

Obogatena razstava skozi premišljen preplet fotografij, dokumentov in dragocenih predmetov oživlja prehojeno pot naših košarkaric in košarkarjev. Zunanji panoji popeljejo obiskovalca skozi desetletja razvoja košarke na Slovenskem, medtem ko se osrednji del v muzejskih prostorih osredotoča na slovensko košarkarsko dediščino skozi prizmo velikih tekmovanj – od državnih, evropskih in svetovnih prvenstev vse do olimpijskih vrhuncev.

Predmeti, predstavljeni na razstavi, so nosilci spomina. Ne govorijo le o zmagah, temveč o poti do njih. O treningih, organizaciji, pogumu in pripadnosti. Dediščina košarke ni zaključena zgodba – je proces, ki se nadaljuje z vsako novo generacijo.

*******

Avtorica razstave: Maja Hakl Saje

Strokovni sodelavci: dr. Tadej Curk, Petra Juvan, Daša Ozimek, Andreja Potočnik, dr. Aleš Šafarič

Oblikovanje razstave: Anamarija Ludvik

Pop art portreti: Danica Guberinič – Nana

Lektura in prevod: Alenka Ropret

Izdelava opreme in replik ter tehnična postavitev: Artalt, Anže Bizjak, s. p.

Video produkcija: Muzej športa 2025, 2026

Fotografsko gradivo so prispevali: Marjana Bremec Homar, Ivo Daneu, Tomaž Kamenarič, KK Šentjur, Košarkarska zveza Slovenije, Muzej športa, Nataša Šiško, Meta Štoka Debevec, Jure Zdovc, ŽKK Cinkarna Celje

Posebna zahvala:

Tomaž Alauf, Marjana Bremec Homar, Grega Brezovec, Ivo Daneu, Dassašport, d. o. o., Danica Guberinič, Tomaž Kamenarič, KK Šentjur, Košarkarska zveza Slovenije, Lojze Šiško, Nataša Šiško, Meta Štoka Debevec, Peter Vilfan, Jure Zdovc, ŽKK Cinkarna Celje

Razstavo je omogočilo:

Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport