Palača Belgramoni Tacco, drugo nadstropje
Glasbena zbirka je predstavljena v dveh razstavnih sobah. V prvi spoznavamo glasbeno življenje v danes slovenskih obalnih mestih od srednjega veka do konca 20. stoletja.
Do 19. stoletja je bila glasba v glavnem zaprta v cerkvah in salonih plemiških ter premožnejših meščanskih družin. Vezana je bila na cerkvene obrede, praznike in pomembne dogodke. V 19. stoletju je glasba postala splošen družbeni pojav, zajela vse družbene sloje, kar je omogočila tudi glasbena vzgoja, ki so jo uvajali v splošne šole.
V drugem prostoru je predstavljeno glasbeno življenje v 19. in 20. stoletju v severni Istri in Čičariji na eni strani, ter Brkinov in bistriškega območja na drugi strani. Razlike v zgodovinskem razvoju teh območij so namreč opazne tudi v glasbeni tradiciji. Značilnost glasbenega življenja na podeželju je ljudsko glasbeno izročilo, vezano na ljudsko glasbo, ljudska glasbila in ljudske godce. Ljudska glasba se je prenašala iz roda v rod, izvajali pa so jo godci po posluhu, brez poznavanja not. Glasbila, iz katerih so izvabljali zvok, so bila zelo raznovrstna.
Glasbila, značilna za starejše obdobje, so izdelana po upodobitvah na srednjeveških freskah in slikah.
Inštrumenti, vezani na godbo na pihala.
Doma izdelana ljudska glasbila so iz različnih materialov: lesa, lubja, gline, živalskega roga,…
Ljudski glasbili, ki imata vlogo spremljevalnega basovskega inštrumenta: lončeni bas in kanta bas.
